Pogum za humanost

Človekov pogum se izkaže še posebno takrat, ko človek vztraja v človečnosti – nečlovečnim družbenim razmeram navkljub. Mnogo več poguma je v izkazovanju humanosti in sočutja, kot pa ga je v poveljevanju ali marširanju v vojaški garniziji. – Kar bi z vidika etike vrlin veljalo za truizem, enako pa je z vidika razmišljanj o morali, ki so podlaga družbenih konsenzov, glede nekaterih temeljnih moralnih načel, ki morajo veljati za vsako civilizirano skupnost.

Ko ameriški predsednik in nemški kancler pojeta slavospeve izraelskemu predsedniku vlade zaradi njegovih domnevno pogumnih dejanj, bi se bilo dobro vprašati, za kakšne blodnjave predstave o pogumu gre v tem primeru. Kaj se je zgodilo z nekaterimi osnovnimi civilizacijskimi moralnimi standardi, da lahko voditelji vplivnih držav brez tveganja, da se bodo dokončno kompromitirali kot politiki in kot osebe, vojne zločince, odgovorne za pobijanje na tisoče civilistov – večinoma žensk in otrok – imenujejo za »vojne heroje« in takšne, ki si zaradi »njihovega poguma« zaslužijo naše »največje spoštovanje«?

Svoboda govora in zavezanost resnici

Kaj danes pomeni svoboda govora? Kdo jo zagovarja? V času razsvetljenstva so se za pravico do svobode govora in mišljenja zavzemali misleci, ki so v njej videli pogoj intelektualnega in moralnega napredka človeštva – v skupnem prizadevanju odkrivati resnico in s sledenjem tej ustvarjati humanejši svet. Ena od osnovnih idej je tudi ta, da je za takšen napredek dovolj, da se ljudje, ki jih druži resnicoljubnost in poštenost srečajo v odprtem prostoru, kjer svobodno izmenjujejo ideje in kjer obstaja možnost konfrontacije različnih stališč, ne da bi se moral pri tem kdorkoli bati negativnih posledic. Svoboda govora je torej tista podlaga družbenih interakcij, ki omogoča, da so ljudje na skupni poti k duhovnemu napredku in povečevanju obče blaginje. Za razsvetljenstvo svoboda govora pomeni tudi svobodo uma ali svobodo mišljenja, ta pa je nujni pogoj za človekovo napredovanje na poti spoznavanja oziroma odkrivanja resnice.
Ideja, ki izhaja iz tradicije razsvetljenske misli, je nastala kot branik svobodomiselstva zoper vsakršno represijo, ki bi onemogočala, da bi posamezniki sledili umu kot najvišji avtoriteti.

Danes se za pravico do svobode govora zavzemajo tudi ljudje, ki zastopajo povsem drugačne ideje, najdemo jih namreč med tistimi, ki so jim blizu ideje skrajne desnice ali pa se z njimi neposredno identificirajo. To so ljudje, ki bodo takšne dogodke, kot je nastop Marka Perkovića Thompsona, na katerem je na začetku pesmi ustaški pozdrav, branili prav v imenu pravice do svobode izražanja. Če pustimo za trenutek ob strani osupljivo kognitivno disonanco, ko se nekdo hkrati razglaša za demokrata in podpornika takšnih idej, se velja vprašati, kakšna sofistika je na delu, da se simpatiziranje s fašizmom brani kot zagovor domnevno nevtralnih in obče sprejemljivih vrednot, kakršna naj bi bila domoljubje.

Za našo poanto pa je pomembno predvsem naslednje vprašanje: ko se skrajni desničarji zavzemajo za svobodo govora (o tem smo v zadnjem času slišali govoriti tako Trumpa kot Muska) – kaj ta pomeni v njihovem primeru? Zakaj se zavzemajo za svobodo izražanja idej brez regulacije? V nereguliranem javnem prostoru bodo tisti, ki bodo najmočneje zastopani (najbolje podprti s kapitalom) lahko uveljavljali svoj govor v prednosti pred drugimi (zanašajoč se na moč demagogije v javnem prostoru). Ker pa interes demagogov ni odkrivanje resnice, ampak prepričevanje čim večjega števila ljudi, je tukaj ključna razlika med svobodo govora, ki je nujna za odkrivanje resnice, in svobodo širjenja idej, ki jih bodo ljudje sprejemali ne zaradi njihove resničnosti, temveč zato, ker jih bo nekomu uspelo razširiti med dovolj veliko množico. V tem pogledu so bili že demagogi v antični Grčiji za svobodo govora, saj so uporabljali retorične trike in zvijače, katerih namen je bil pridobivanje družbenega vpliva.

Današnji skrajni desničarji so za svobodo govora, dokler je javni prostor podrejen moči kapitala, saj to pomeni, da bodo v njem slišane tiste govorice, ki so najbolje podprte s kapitalom, vse ostale pa bodo prezrte in nevtralizirane. Vedo namreč, da bodo lahko poskrbeli, da bodo njihove ideje v javnosti bolje zastopane, s tem pa imajo večjo možnost, da bodo postale množično sprejete. Računajo, da bodo v takšnih družbenih razmerah ljudje izgubili moralni kompas, kar se tudi zgodi: ko se zbere pol milijona ljudi in skupaj prepeva, je tudi ustaška gesla lažje razlagati kot zgolj domoljubje in se čuditi nad tistimi, ki v takšnih ekscesih – glede na nekatere do nedavnega splošno veljavne družbene norme – vidijo kakršen koli problem.

V javnem prostoru, ki ga kroji moč kapitala, obstajajo mnogo bolj subtilni načini cenzure, kot so obstajali nekdaj: nikomur ni treba utišati nikogar z rabo represije, saj ne gre več za prepoved govorjenja, temveč za nemoč, da bi imelo govorjenje, ki ni podprto s kapitalom, dostop – koga bodo objavili in koliko poobjav bo imel, je odvisno od podpornikov in moči družbenega vpliva, ki pa jim resnicoljubnost in skrb za občo dobrobit nista med prioritetami.

Še najbolj nazorno pa se vidi, kako skrajni desničarji razumejo pravico do svobodnega govora iz njihovih izjav. Gre za svobodni govor, ki je »osvobojen« vseh omejitev (saj se ne ozira več na sledenje resnice in etiki) – kar pomeni očitno sprevrnitev razsvetljenske ideje, kjer gre svoboda govora skupaj z etiko govorjenja. Pravica do svobodnega govora je namreč vredna samo kadar je utemeljena na načelih etike in zavezanosti resnici. Njena sprevrnjena oblika, ki jo je adoptirala skrajna desnica, pa pomeni, da v njenem imenu poskušajo upravičevati žaljenje, manipuliranje, laži in verbalno nasilje. Pripadniki skrajne desnice svobodo govora razumejo kot svobodo reči karkoli, komurkoli, kadarkoli – in to ne glede na škodljivost takšnega početja. Njihov glavni motiv sta namreč uveljavljanje sile in oblastiželjnost, ne pa resnica in dobro.

Politika uničevanja in uničenje politike

V javnih govoricah o dogajanju v Gazi so se pojavljala navzkrižja (in se še pojavljajo) glede tega, ali je ustrezno govoriti o genocidu ali ne. Nekateri so menili (menijo), da je ta izraz pretiran, saj naj ne bi bilo dovolj dokazov za to, da izraelska vlada to dejansko izvaja. Ob aktualnem dogajanju pa se problem kaže drugje, saj se utegne izraz »genocid« zazdeti problematičen ne zato ker ne bi ustrezno opisoval dejanskega stanja, temveč zaradi možnosti, da se z njegovo vsakdanjo rabo izgublja zavedanje o pošastnosti zločina, ki ga nad palestinskim ljudstvom izvaja izraelska politična oblast. Na izraz, ki se tolikokrat ponovi v javnosti (ne da bi se spremenile družbene razmere), se vsakdanja zavest počasi privadi, s tem pa se ji zamegli pogled na stvarnost, kar povzroči izgubo fokusa. Z njegovo pogosto rabo se lahko zmanjša pozornost do podrobnosti zavrženosti dejanj in moralnega propada, prisotnega na strani tistih, ki so si uničevanje človeških življenj postavili za cilj svojih vsakdanjih prizadevanj.

Kajti za nič drugega ne gre kot za to: za čisto uničevalno silo, za katero niti izraz politika več ne ustreza (v ideji politike je namreč še vedno vsebovan pojem skupnega dobrega). Ko izraelska vojska pobija civiliste, ki poskušajo priti do hrane, gre za zlo v čisti obliki (saj v tem ni več niti zametka dobrega). Ko izraelska vlada izdaja takšne ukaze, s katerimi načrtno strada ljudi, kot politična sila pravzaprav uničuje pogoje politike, in s tem samo sebe: kar ostane, je zgolj še serija sadističnih psihopatskih dejanj, ki v sebi nimajo več ničesar humanega. Njen učinek je grožnja moralnega razkroja širšega družbenega okolja – ta namreč grozi tudi opazovalcem, ki so vse bolj samo še nemočne in resignirane priče.

Kdor še vedno podpira izraelsko vlado in njeno rabo vojaške moči nad civilnim prebivalstvom (in takšno podporo izražajo tudi nekateri med slovenskimi politiki), bi si moral priznati vse bolj očitno dejstvo, in sicer to, da takšna podpora ne more biti več namenjena določeni vrsti politike, saj dejansko namerno ali ne podpira brutalno zlorabo politične moči, ki temelji na psihopatski miselnosti brez moralnih smernic in nezmožnosti doživljanja elementarnega sočutja. Takšna moč pa ima pred sabo en sam cilj: povzročiti čim več gorja in trpljenja ter uničenja na strani tistih, ki jim je sama odrekla status sočloveka. Etična naloga ljudi je, da se takšnim zlorabam moči upirajo in naredijo, kar je v njihovi moči, da bi to ustavili.

Mare Štempihar