Na začetku se spomnimo znane Adornove misli, da je pisanje poezije po Auschwitzu barbarsko. Če je Adorno zaznal nevarnost eskapizma, ki je vpisan v kulturo in estetizacijo sveta, ki jo ta poraja, se danes ponovno lahko zavemo nevarnosti eskapizma racionalizacije ob pogledu na katastrofe (naravne, humanitarne), ki smo jim priče in ki čakajo za prvim vogalom: kot da bo te mogoče odpraviti, ko bo naša razlaga segla k vrhuncem ratia, ki bo potem z višav zrl na svet bede in se pokroviteljsko zazrl v obličje trpečih.
Če je nevarnost intelektualnega eskapizma v tem, da s pomočjo abstraktnih razlag omogoči pobeg pred soočenjem z aktualno brutalnostjo in nasiljem, potem je tisto, kar v njem ne zdrži etične presoje ravno to, da je kot takšen že prispevek k objektivnemu zlu. Ker je filozofiranje intelektualno početje, ali takšna nevarnost velja tudi zanj?
Vprašanje se zdi tehtno, saj bi tudi filozofiranje kot umik od sveta pojavov v svet čistih idej – stran torej od sveta teles, minljivosti, trpljenja, ranjenosti in pohabe … – lahko postalo oblika pobega od aktualnosti. Nenazadnje je to obtožba, ki jo zoper platonizem zapiše Nietzsche: platonsko dvigovanje duše v svet abstrakcij (idej) kot pobeg od življenja in njegovo zanikanje.
Na tem mestu ne bomo razpravljali o tem, kako upravičena je Nietzschejeva ocena Platona, saj nas bo to vprašanje zanimalo bolj v luči tega, kako ob aktualnih dogodkih ustvarjati refleksijo, ki bo na ravni specifične naloge, pred katero nas postavlja surovost današnjega časa.
Ko govorimo o katastrofah danes, ne moremo mimo ene največjih humanitarnih katastrof, ki je genocid v Gazi.
Zato predlagamo parafrazo Adornove izjave v obliki naslednjega vprašanja: kako pisati/govoriti filozofijo danes – se pravi v času, ki ga zaznamuje genocid v Gazi? Kako genocid spreminja pomen in vlogo filozofije, kako ta oblikuje pojmovanje dolžnosti filozofirajočih?
Ob takšnih dogodkih ponovno postaja jasno, kako pomembna je tista naloga filozofije, ki ji nalaga poimenovati dogodke v svetu tako, da bodo imena ustrezala pojavom, ki jih imenujejo. Filozofija bi morala vztrajati pri resnicoljubnem javnem govoru in razkrinkavati laži in manipulacije, ki se širijo iz središč politične moči.
Navedimo primer. Ko se govori o napadih izraelske vojske na civiliste v Gazi, mediji večinoma govorijo o »vojni v Gazi«. Uporaba besede »vojna« je v tem primeru neustrezno poimenovanje za dogajanje. Vojna namreč pomeni spopad med oboroženimi skupinami, kar v primeru Gaze ne drži, saj je na eni strani eden od tehnološko najbolj razvitih vojaških sistemov, na drugi pa so večinoma neoboroženi civilisti. V Gazi se danes dogaja načrtno pobijanje civilistov (odraslih in otrok) in gre za izvajanje politike, ki uničuje pogoje sedanjega in prihodnjega bivanja celotnega prebivalstva oziroma izvaja »kolonialni izbris«, kot to v svojem poročilu poimenuje posebna poročevalka ZN Francesca Albanese.
Kar tukaj zamegli razumevanje in ima izjemno pomembne posledice za delovanje oziroma raje ne delovanje t. i. mednarodne skupnosti, je neustrezna raba besed. Agresiji, ki jo izvaja izraelska vojska, ustreza izraz genocid, saj je dovolj indicev, ki kažejo, da je prekršena mednarodna konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948.
Toda takšno poimenovanje, čeprav bi moralo biti prepoznano kot osnovna etična dolžnost govorečih bitij (da še posebno v primerih, ko so na kocki človeška življenja, govorijo resnicoljubno), danes hitro postane vzrok za denunciacije in osebne diskreditacije: kritični glasovi so vselej znova označeni kot glasovi antisemizma in sovraštva. V času poresničnosti se zdi, da je postalo resnicoljubno govorjenje bolj škandalozno, kot pa laganje in speljevanje pozornosti stran od najbolj očitnih družbenih dejstev.
Naloga filozofije je torej politična: ne samo razkrivati laži tistih, ki imajo v rokah ključne vzvode moči, in ki se ljubkovalno imenujejo »zavezniki«, temveč tudi pokazati, kako današnje rabe jezika ustvarjajo »alternativna dejstva« in s tem brez sramu razglašajo konec kakršnekoli možnosti obstoja nečesa, kar je objektivno resnično, s tem pa omogočajo humanitarne in etične katastrofe, ki jih vsakdanje govorice prikrijejo do te mere, da ne ganejo nikogar več.
(O problematičnosti tega, koga danes imenujemo 'zaveznik' – ime ima navadno pozitivne konotacije – pa priča naslednji primer. Predsednik slovenske vlade, je na nedavnem obisku ZDA svoje gostitelje imenoval »iskrene prijatelje«. Naši zavezniki so torej tudi tisti, ki s svojo politiko dejavno podpirajo zločine druge države, hkrati pa prispevajo največji delež orožja, namenjenega ubijanju civilistov.)
Živimo v svetu neskončnega relativiziranja, ki je potencirano preko družbenih medijev, v katerih se zdi, da je vsaka še tako tehtna izjava kadarkoli in brez sramu lahko označena kot ena od »lažnih novic«. V svetu poresničnosti so vse novice pravzaprav lažne, saj jih takšne naredijo rabe govoric, ki se širijo na družabnih omrežjih – in postanejo novi zgledi, kako naj bi se razumelo govorice v vsakdanjih interakcijah: kot hitro signaliziranje, ki ni več namenjeno kakršnikoli poglobljeni razpravi. Tudi premišljena in z dokazi podprta opažanja krožijo v svetu takšnih diskurzov brez teže kot simulakri, tj. kopije kopij, katerih izvirnik nikogar več zares ne zanima.
Naslednja naloga filozofije pa je mišljenje o pogojih možnosti sveta, v katerem je takšno ekstremno zlo mogoče. Kako je mogoče zlo in kaj ga generira? Kdo prispeva k zlu in kdo ga s svojo nedejavnostjo omogoča? S tem se dotikamo klasične filozofske teme mišljenja kot obrambe pred zlom oziroma upora zoper zlo. Ali mišljenje sámo lahko prepreči humanitarno in etično katastrofo? (Vsaka humanitarna katastrofa je namreč tudi etična katastrofa: Hannah Arendt nas je poučila, kako vsako razčlovečenje drugega na strani tega, ki razčlovečenje izvaja, povzroči etično nazadovanje in moralni propad.) Razprava o tem je kajpada preobširna za današnji kontekst, a bomo kljub temu tvegali naslednjo tezo.
Če naj filozofija kakorkoli prispeva k temu, da bo na svetu preprečljivega trpljenja, ki ga generirajo določene vrste dejanj, manj, potem mora ob mišljenju pogojev možnosti aktualnosti filozofija misliti alternative. Kakšno delovanje od nas zahteva imperativ zavzemanja za družbeno pravičnost, kulturo nenasilja in oblikovanje sočutnih skupnosti in kakšne nove oblike organiziranja družbenega oziroma političnega življenja bodo temu ustrezne?
Če pacifizem razumemo kot prav takšno zavzemanje, potem je naša moralna dolžnost, da kot filozofi in misleča bitja ne zapademo v eskapizem in sprijaznjenje z etičnimi in humanitarnimi katastrofami.
Zavzemanje za mir nujno pomeni upiranje nasilju in brutalnostim sistema, ki takšna ekscesna dejanja omogoča – in znotraj katerega ta niso toliko anomalije kot simptomi. Pacifistično upiranje nasilju pa pomeni zavzemati se še posebno za življenja tistih, ki so postali žrtve agresije današnjih kolonialnih sil in militarizma, ki prepaja tudi družbe zunaj neposrednih vojaških konfliktov. Dolžnost pacifizma nam nalaga protest zoper delovanje sistema, ki skupine ljudi in celotne narode postavi v položaj »pogrešljivih« in »manj ljudi«.
Kajti ko drugi ljudje postajajo pogrešljivi, takšni postajamo tudi mi skupaj z njimi. V trenutku, ko dopustimo, da se z drugimi dela kot z manjvrednimi bitji, nas skupaj z njimi odnaša v situacijo, ki ji morda zaenkrat še ne vemo imena, a tvegamo, da se bomo zbudili v svetu, v katerem bomo izgubili vrednote, zaradi katerih so se naša življenja zdela vredna, da jih živimo – vsemu zlu, ki nas obdaja, navkljub.
Za konec se velja spomniti besed, ki jih je zapisal Tiziano Terzani nekaj dni po 11. septembru 2001:
»Svet ni več tak, kot smo ga poznali, naša življenja so se dokončno spremenila. Morda je to priložnost, da razmišljamo drugače kot smo doslej, priložnost, da ponovno izberemo svojo prihodnost in ne uberemo znova poti, ki nas je pripeljala do današnjega dne in bi nas lahko jutri peljala v smrt. Še nikoli prej ni bilo preživetje človečnosti na preizkušnji tako zelo, kot je sedaj.«
Kar smo imenovali dolžnost resnicoljubnega govora, vsebuje tudi zavezo konsistentnosti med govorjenjem in delovanjem. Etika pacifizma od nas zahteva upor kot delovanje v imenu človečnosti in dostojanstva.
Mare Štempihar
pred 2 dnevoma